Business Insider poroča, kako je ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg vdrl v poštne predale novinarjev študentskega časopisa s pomočjo njihovih Facebook gesel.
Leta 2004, ko je študiral na Harvardu, je Mark Zuckerberg pričel dela na družabnem omrežju za študente Harvarda, Facebooku. Takrat so ga trije ustanovitelji podobnega internega sistema HarvardConnection (kasneje ConnectU) tudi obtožili, da jim je ukradel idejo (tožba se je končala s poravnavo). Sedaj pa Business Insider obtožuje Zuckerberga, da je celo vdrl v poštne predale novinarjev Harvard Crimson časopisa, ker se je bal poročanja o sporu glede nastanka Facebooka.
Članek ne omenja, kako so prišli do obtožujočih podakov. Je pa to vsekakor primerna priložnost, da se zavemo nekaterih jasnih dejstev o tem, kaj uporaba brezplačnih omrežnih storitev pomeni za našo zasebnost. V primeru Facebooka recimo vse naše podatke hrani in upravlja zasebno podjetje v ZDA. Odločitve o tem, kako bodo naše podatke uporabili, bodo bržkone sprejemali na podlagi ocene lastnega zaslužka in ne neke slabo definirane skupne koristi uporabnikov. Tudi dogodki v letu 2009 s spreminjanjem pogojev uporabe kažejo, da si Facebook želi bolj enostavnega razpolaganja s podatki uporabnikov (EFF: “Facebook’s New Privacy Changes: The Good, The Bad, and The Ugly“).
In kaj lahko storimo glede tega, boste vprašali? Nehamo uporabljati Facebook, Netlog, Google Wave/Buzz, Twitter in ostala družabna omrežja? Ne, rešitev ni v abstinenci ali vrnitvi v omrežni srednji vek. Lahko pa nekaj časa posvetimo nastavitvam, ki določajo kdo naše objave lahko vidi. Premislimo, koliko naših osebnih podatkov je res primernih za javno objavo (pri mladostnikih pomaga, če jim razložimo, da javna objava pomeni, da to vidijo tudi starši). Bodimo previdni pri geslih in ne uporabljajmo enakih ali podobnih za različne omrežne storitve (geslo za elektronsko pošto naj bo druugačno, kot recimo geslo za Facebook). Previdnost pa velja tudi pri uporabi gesel ter dostopu iz internetnih kavarn oziroma knjižnic.
Gorazd Božič